Ustavno sodišče RS je v postopku za oceno ustavnosti odločalo o zakonski ureditvi, ki določa izjemo glede obveznega vročanja sklepa o priznanju tuje sodne odločbe o razvezi zakonske zveze, ki izvira iz države, ki ni članica Evropske Unije.

Po dosedanji ureditvi so sodišča v postopkih, v katerih je priznanje tuje odločbe o razvezi zakonske zveze zahtevala stranka, ki je državljan Republike Slovenije, nasprotna stranka pa živi v tujini, ob ugotovitvi, da ni ovir za priznanje, sklep o priznanju vročala le predlagatelju postopka.

Čeprav je Ustavno sodišče ugotovilo, da ureditev zasleduje dopusten cilj ekonomičnosti in pospešitve postopka, pa je zaključilo, da ukrep ni sorazmeren. Odsotnost vročitve namreč izključi možnost nasprotne stranke do sodelovanja v postopku in možnost učinkovitega preizkusa predpostavk za priznanje tuje sodne odločbe, nenazadnje pa tudi da vpliva na odločitev sodišča.

Ker je taka ureditev v neskladju s pravico do izjavljanja, ki izhaja iz 22. člena Ustave, in s pravico do pravnega sredstva iz 25. člena Ustave, je Ustavno sodišče šesti odstavek 109. člena ZMZPP razveljavilo.