Start-up podjetja: med fleksibilnostjo, pravno varnostjo in predvidljivostjo

Na spletni strani revije The Economist je bil pred letom dni objavljen članek,1 v katerem je avtor barvito opisal dogajanje v globalnem gospodarstvu, pri tem pa kot osrednjo misel vzpostavil premiso, da zahodne korporacije umirajo na obroke, podjetništvo pa se iz klasičnega in rigidnega, ki je temeljilo na visokih stroških delovanja, preobraža v podjetništvo, ki temelji na racionalizaciji in optimizaciji poslovnih procesov.

Navedeni trend, ki seveda ni nov, v sodobnem svetu ilustrativno odražajo zagonska (start-up) podjetja, ki temeljijo na konceptu ideje ter začetni strogi stroškovni racionalizaciji. Ideji sledi poslovni načrt, za tem pa iskanje investitorja, ki bo v ideji prepoznal pravo poslovno priložnost. Pa so zagonska podjetja ustrezno pripravljena na zbiranje sredstev, na vstop novega investitorja ali prodajo ideje oz. podjetja? So vnaprej jasno dogovorila vsa medsebojna razmerja, idejo pa ustrezno zaščitila? So inovatorji zaščitili svoj interes in s tem morda celo svojo prihodnost?

Ureditev medsebojnih razmerij

Po naravi stvari človek razmišlja kratkoročno, ker je to najenostavneje in najceneje. Vendar utegne podjetnike takšna miselnost drago stati. Zagonski podjetniki idejo pogosto razvijejo v skupini, zaradi česar je smiselno, da medsebojna razmerja uredijo s pogodbo, ki ni nič drugega kot anticipirano urejanje morebitnih sporov.

Sam razvoj ideje je običajno neodplačen (izjeme na stran), ne prinaša takojšnjega dobička in je prispevek »duha in telesa«. Ker na začetku ne obstaja nič oprijemljivega in nič, kar bi bilo za deliti, vprašanje razdelitve tudi ni sporno. Na določeni točki pa dobra poslovna ideja postane oprijemljiva. Postane, na primer, dobro razvita aplikacija, ki je rezultat dela treh dobrih prijateljev. Aplikacija je tržno zanimiva, opazi jo tehnološki gigant iz San Francisca, ki se odloči, da bo zagonsko podjetje kupil za milijon evrov.

Ne dvomimo v trdnost prijateljskih vezi. Pa vendar: kaj, če je eden od prijateljev pri razvoju ideje delal nesorazmerno več kot preostala dva in želi to uveljaviti? Je nekdo prvi imel idejo, razvil pa jo je drugi? Kako se bo delil denar od prevzema?

Če o teh vprašanjih nismo razmislili vnaprej, so odgovori nanje lahko neprijetni. V resnici pa je rešitev enostavna. Prijatelji, ki skupaj razvijajo idejo, lahko svoj odnos vnaprej pogodbeno opredelijo. To lahko storijo tako, da sklenejo družbeno pogodbo, s katero nastane družba civilnega prava (cenejši način). S tem medsebojno uredijo pravice in obveznosti ter vnaprej rešijo morebitne zagonetke, ki se skrivajo za vogalom prihodnosti. Sklenitev družbene pogodbe ni povezana z nastankom gospodarskega subjekta, torej zaradi nje ni stroškov registracije podjetja, vodenja računa ipd. Gospodarski subjekt nastane v primeru družbeniške pogodbe, na podlagi katere ustanovimo in registriramo gospodarsko družbo (dražji način). Prednost gospodarske družbe je, da so deleži v njej prenosljivi, poleg tega pa tudi investitorji raje investirajo v gospodarsko družbo, kot v neoprijemljivo idejo, ki lebdi v zraku. In nenazadnje: vsako pogodbo je moč spremeniti in prilagoditi trenutnim razmeram. S sklenitvijo pogodbe se torej podjetnik ne omeji, temveč zavaruje.

Varstvo ideje

Drugo najpomembnejše vprašanje pa je varovanje ideje. Ko ustvarjalca žene ustvarjalni naboj, pogosto ne razmišlja o tem, ali je idejo ustrezno zavaroval. Idejo, ki ni zavarovana, pa lahko uporabi in izkorišča kdorkoli. Točka, na kateri se spiritus agens zave, kako pomembno je vprašanje varstva ideje (industrijska lastnina), pogosto nastopi po tem, ko mu idejo nekdo ukrade. Mnogi start-up podjetniki na vprašanje, zakaj ideje niso zaščitili, odgovorijo, da se jim to ne splača, »saj bodo podjetja s Kitajske idejo itak kopirala«. Drži, kitajska podjetja dobre ideje poberejo na trgu. To se je zgodilo tudi v primeru Goat Story, slovenske ideje, ob zbiranju sredstev na platformi Kickstarter, na kateri so zbrali skoraj pol milijona dolarjev. Iz zapisov idejnih vodij projekta na Facebooku izhaja, da jih kraja ideje pretirano ne skrbi in da na nek način predstavlja celo potrditev, da je njihova ideja dobra. S takšno logiko se seveda ne moremo strinjati: ideje je potrebno pravno postaviti na svoje mesto. Reakcija bi zelo verjetno bila drugačna, če bi idejo prekopiralo slovensko ali evropsko podjetje in pričelo tržiti kakovosten izdelek. Lahko se ne bojimo cenenih ponaredkov, bojmo pa se kraje s strani podjetij, ki bodo našo idejo prelila v vrhunski izdelek. Pred tem pa se lahko podjetniki ustrezno zaščitijo in zaščito uspešno sodno uveljavljajo.

Je zaščita ideje draga? Kaj, če kasneje ne bo poplačana? Namesto odgovora se vprašajmo, kakšna je cena občutka, ko vzamete iz police izdelek, ki temelji na vaši (ukradeni) ideji.

(Besedilo je bilo v obliki kolumne 7. 10. 2016 objavljeno v poslovnem tedniku Svet kapitala. Avtor kolumne je Uroš Čop, odvetnik in partner v Odvetniški pisarni Senica & partnerji, d.o.o.)